Senzorji prevodnosti

Če natančna celična konstanta ni znana, je treba izvesti kalibracijo. Če je natančna konstanta celice znana, zadostuje preverjanje. To velja za senzorje s potrjeno celično konstanto ali senzorje, ki so bili predhodno umerjeni.

Prevodnost je močno odvisna od temperature. Z višanjem temperature vzorca se zmanjšuje njegova viskoznost, kar vodi do večje gibljivosti ionov. Zato se poveča tudi opazovana prevodnost vzorca, čeprav koncentracije ionov lahko ostanejo konstantne.

V dobri praksi mora biti vsak rezultat senzorja prevodnosti naveden s temperaturo ali temperaturno kompenziran, običajno na industrijski standard 25 °C.

Temperaturo lahko kompenziramo na več načinov.

Temperatura močno vpliva na prevodnost vodne raztopine (~2 %/°C). Zato je običajno, da se vsaka meritev poveže z referenčno temperaturo. Pri merjenju prevodnosti se običajno uporabljata referenčni temperaturi 20 °C ali 25 °C.

Za različne uporabnike so bile razvite različne metode korekcije temperature:

• Linearna: za srednje in visoko prevodne raztopine
• nelinearna: za naravne vode, kot so podtalnica, površinske vode, pitna voda in odpadne vode
• čista voda: ultračista voda, deionizirana voda, destilirana voda
• ni: nekateri standardi, kot je USP <645>, prepovedujejo kakršno koli temperaturno kompenzacijo

Vpliv temperature na različne ione in celo različne koncentracije istega iona je lahko izziv. Zato je treba za vsako vrsto vzorca določiti kompenzacijski faktor, imenovan temperaturni koeficient (α). (To velja tudi za kalibracijske standarde. Vsi merilniki METTLER TOLEDO lahko to kompenzacijo samodejno upoštevajo s pomočjo vnaprej nastavljenih temperaturnih tabel.)

Da, to je mogoče. Organske snovi imajo na primer tudi disociativne lastnosti, kar omogoča merjenje prevodnosti raztopin organskih spojin. Organske spojine, kot so benzen, alkoholi in naftni derivati, imajo na splošno zelo nizko prevodnost.